Kako leteti dlje?

01.09.2018

Avtor: Andy Pag,

Cross Country 191, julij 2018

Prevedel: Jernej Bodlaj

Torej želite leteti dlje? O tem Andy Page govori z Alexandrom Robéjem, zmagovalcem spletne lige XContesta 2017.

Začetki

»Uspeh pri prvih preletih je najbolj odvisen od tega, kako se počutite med letenjem.« Novi piloti se bodo precej hitreje učili, če bodo namesto zahtevnih in naprednih padal sprva leteli z enostavnimi in dostopnimi padali.

»Če lahko odletite 50 km, jih lahko tudi 400. Razlika je v miselni igri,« pravi Alex Robé, zmagovalec lanskega XContesta, mednarodne spletne XC lige. V Braziliji je odletel nekaj epskih preletov, v Alpah pa rutinsko leti velike trikotnike. Pa je res tako enostavno?

Alex z družino živi v Avstriji in je polno zaposlen v službi, ki s padalstvom ni povezana, kar pomeni, da mora biti izbirčen in discipliniran glede izbire dni, ko se poda v nebo. »Letim že 20 let,« pravi, »a si vedno vzamem čas za izboljšave. Moj vsakoletni cilj je leteti nekoliko bolje kot prejšnje leto. Nikoli nisem imel nesreče, ostajam na konservativni strani.«

Zanj obstaja pet kompetenc XC letenja. »Moraš biti v fizični kondiciji. Imeti moraš letalne sposobnosti. Sestaviti si moraš ustrezen komplet letalne opreme, s katero lahko udobno letiš. Razumeti moraš vreme. Nato je tu še mentalna plat. Na slednjo sem se tekom let najbolj osredotočal.«

»Ah, seveda je tu tudi sreča. Sreča je pomembna. Ne zanašajte se nanjo, a lahko pomaga.«

Ravnotežje in pomembnost zgornjih kompetenc se je, medtem ko se je razvijal kot pilot, spreminjalo. Pred začetkom letošnje sezone v Alpah, si je vzel čas za retrospektivo svojih 20 let izkušenj, da bi delil ključna spoznanja, ki so mu pomagala, da je lahko letel dlje.

Prvi preleti

Uspeh na prvih preletih tiči v tem, kaj letite, je prepričan. Počutiti se morate dobro, sicer preletov ne boste več leteli. Užitek med letenjem je metrika za uspeh, ne razdalja med vzletom in pristankom.

»Vse je v grajenju samozavesti. Glavno pravilo,« glede prvih preletov v Alpah pravi, »je v tem, da ne piha preveč. Lahko vas splakne v dolino, in to ni nekaj, kar bi si želeli, ko začenjate. Ni zabavno. «

In prav zabava je tisto, kar gradi osnovno samozavest. »Več kot 10-15 km/h je preveč. Za napoved termike in vetra uporabljam Alptherem (flug- -wetter.at, potrebna je registracija). Tudi dnevi, ki so ocenjeni s 'šibko' do 'povprečno', so povsem sprejemljivi za prve prelete.«

»Idealno je leteti v južnih vetrovih, tako da v osojnih pobočjih letite s pomočjo vetra. Ne vzletajte v zavetrje. Pustite to za pozneje, prenevarno je in tako si ne boste dopustili, da bi se vam razvila strast.«

»Izberite področje z dobro infrastrukturo in obilico pristankov.« Če sledite na primer cesti vzdolž doline, vam ne bo treba skrbeti glede povratka in se boste lahko osredotočili na letenje.

Povežite se s kolegi

»Da bi leteli 200 km pomaga, če se povežete z drugimi. Težko je odleteti 200 km na nepoznanem območju. S prijatelji je lažje, ali pa če sledite lokalnim pilotom. V vsakem primeru pa pojdite v skupini.«

Preleti do 50 km

Preleti do 50 km so namenjeni predvsem nabiranju znanja in izkušenj v izrabljanju termike. Gre za univerzalno sposobnost, domneva Robé, in ko redno letite 50-ke, znate vse, kar potrebujete za XC; da bi napredovali, se morate osredotočiti na razvoj ostalih kompetenc.

Priporoča, da greste na štart nekoliko prej. »Dan ima tri faze. Zjutraj je nežno, nato postane grobo in končno proti večeru postane mehko. Veliko pilotov si misli: Ne morem leteti dlje, ker je pregrobo.« Vzleteti bi pač morali prej.

»Zlijte se z dnem, naj vam postane udobno, in do takrat, ko postane grobo, bo nekaj letenja za vami in v sedežu se boste že počutili domače. Če vzletite prej, boste dlje in več časa leteli.«

Pri razvoju sposobnosti mnogim pilotom pomagajo lokalna tekmovanja, a to ni izkušnja, ki bi jo imel Robé. Kljub temu so ga na podlagi uspeha v preletih letos povabili na svetovno prvenstvo. Ni še tekmoval na takšnem nivoju in prizna, da je bil januarja v Brightu, v Avstraliji, nekoliko šokiran, ko je srečeval vsa velika tekmovalna imena. Toda v zraku se ni dal motiti. Zasedel je 14. in hkrati najvišje mesto nasploh v serijskem razredu padal. Letel je z Ozone Zenom.

Načrtuje še PWC tekmovanje v Turčiji v septembru in tudi PWC Superfinale. Zaradi dela in družinske obveznosti se žal ne more udeležiti več kot teh dveh tekem v seriji.

100 – 150 km

Pomembno je, da razločimo spremembe faz v dnevu, saj tako lahko prilagodimo stil letenja. Da bi odleteli čim več, je prestavljanje, bodisi v višjo, ali nižjo prestavo, to je da bi leteli hitreje oziroma počasneje, pri celodnevnem letenju pomembno.

»Ko so stebri zanesljivejši in formirani, do naslednjega pojdite na polno,« pravi. »Potem proti 16:30 – 17h postane spet nežneje. Zrak se povsod dviguje. Veliko več se lahko potepate naokoli, a pazite na višino. Uživajte v razgledih, jadrajte na nebu. Ta del dneva ponuja največ. Vse poteka gladko in panorama je fantastična. «

»Skozi grobo fazo stisnite zobe. Ostanite osredotočeni in si zapomnite, da morate zdržati do 4., 5. ure popoldan. Videli boste pilote, ki bodo pristali, saj je zanje postalo pregrobo, a če bi vztrajali še pol ure, bi se umirilo.«

Če vam več kot 100 km ne uspe odleteti, morda razmislite o spremembi lokacije.

»Biti morate na pravem mestu. Morda izberite drugo državo, mogoče pojdite na letalne počitnice. Vsekakor morate imeti nekaj sreče z vremenom, nekaj časa pa boste porabili, da se prilagodite.«

»Če ste npr. vajeni angleških hribčkov, boste morali za skalnata pobočja Alp ubrati drugačno letalno tehniko. Termika je intenzivnejša, lažje pa je predvideti sprožilce.«

V tej fazi je pomembno, da znamo oceniti, kje stebri so, brati sonce, oblake, ptice, čutiti gibanje zraka in razumeti geometrijo terena. Vendar je več v tem, kot le določanje položaja stebrov.

»Ali znate določiti, kje točno je zavetrna stran? Morda vidite odličen sprožilec, vendar ali se zavedate, da je okoli njega lahko področje izdatnega spuščanja, ki vas ločuje od zavidljivega dvigala.«

»S kakšno gotovostjo lahko predvidite živahnost vhoda? Bodite pripravljeni in ostro zavijete, da prvih 100 m dviga ostanete v jedru, torej dokler se dviganje ne razširi. Nato lahko preklopite nazaj v potovalni način.«

Ko boste dosegli ta nivo, se vam bo z izkušnjami izoblikovalo intuitivno branje zraka in izostrile se bodo vaše reakcije.

Planirajte

Uspeh se začne z načrtovanjem. Za načrtovanje leta ter kako dobro izkoristiti dan in kako maksimirati razdaljo uporabite na primer berndgassner. de/thermix ali pa xcplanner. appspot.com.

200 km in več

»Če želite odleteti 200 km, je čas, da sodelujete z drugimi. Na neznanem področju je težko odleteti 200 km. Letenje s prijatelji je lažje, lahko pa sledite lokalnim pilotom. V vsakem primeru pojdite v skupini.«

Opazovanje lokalnih pilotov ne pomaga le pri oceni, ali je za vzlet še prezgodaj. Tudi v začetku, ko je še šibko, vam bodo pomagali ostati v zraku.

Letenje v močnejšem delu dneva vam bo zdaj že poznano in izkoristite lahko prednosti zanesljivejših stebrov, hitrih dviganj in sunkovitih preskokov vzdolž poti.

»Proti koncu dneva se postavi vprašanje, kje se prožijo zadnji stebri? Ni očitno. Na tem mestu pride v poštev raziskovanje. Prenesem si zapise poti drugih in zapomnim, kje so našli stebre. Ključno je, da vemo kje se ob 17-h ali 17.30 nahaja kak steber. Omogočil vam bo dodatnih 10 do 15 km, pa četudi ne najdete ničesar več.«

Robé veliko govori o načrtovanju, ki ga je opravil pred preleti. »Pod hribom se dobimo ob 7.30. Vsi smo razburjeni. Napoved je odlična. Dan se začne z veseljem. Resnično je navdihujoče, sploh če ste s pravo družbo. Med potjo navzgor razpravljamo o pogojih in kakšne možnosti imamo. Morda trikotnik? Kam najprej? Do katere točke lahko gremo, do katere bo težko?«

»Odločimo se za enega ali dva odločilna pogoja: 'Če do tja ne pridemo do 12.30, obrnemo.' Ali, 'če bo severnika več kot 20 km/h, bomo spremenili plan.'«

Dodaja še: »Letalni kolegi morajo biti podobnega kova in primerljivih sposobnosti, pomaga tudi usklajenost padal. Širše gledano morajo biti piloti sposobni leteti približno enako hitro.« V zraku bodo nekateri vlekli naprej in se nato nekje zataknili, med tem jih bodo drugi lovili, nato pa se bodo vloge obrnile. »Letenje v skupini je hitrejše in varnejše.«

Mnogi večji Robéjevi preleti so bili trikotniki, en celo preko 300 km in sicer iz domačega vzletišča Antholz, ravno preko meje v Italiji. »Trikotnikov ni težje leteti, razen ob močnejšem vetru. Nima smisla riniti v veter. V višjih hribih vas le potiska navzdol. V zraku vam pri odločitvah pomagajo inštrumenti. Ko ste opravili s prvo stranico, lahko vidite, kakšne so vaše možnosti in se jim prilagodite.«

Robé razlaga: »Če gre pri prvih preletih za iskanje udobja pod padalom, potem bo učenje o vremenu omogočilo daljše prelete. Ves čas je namenjen razvoju sposobnosti odločanja in ocenjevanju sprejemljivih letalnih pogojev. Vendar na nivoju, o katerem je govora zdaj, gre bolj za skupek zgornjih sposobnosti, znanja, izkušenj in odločitev, ki naredijo razliko.«

»Pri letenju 300 km trikotnika so se trije, s katerimi sem letel, ustavili pri težavnem napredovanju v veter. Odnehali so, vendar sem vedel, da gre za lokalni pojav in rinil sem naprej, saj sem vedel, da bo čez 30 km bolje. V tem primeru potrebujete mentalno moč za spopad s čelnim vetrom. To je ključ do velikih preletov; ravnotežje sposobnosti.«

Potovanja

Quixada, Brazilija. Če ste željni resnično dolgih preletov, boste morali potovati. A bodite pripravljeni, resničnost ne odraža vedno fantazij in fotografij.

400 km in več

Na dober dan v Alpah vas je v 2015 trikotnik 200-250 km skoraj zanesljivo popeljal do dnevne zmage na XContestu. Zdaj, razen če ne greste v Brazilijo, Južno Afriko, Texas ali v Avstralijo po 350 km, ne boste posegli med prvih 10.

»Če ne bi šel v Quixado, mi ne bi uspelo zmagati [na XContestu],« priznava, omenjajoč dva preleta 449 km in 462 km, ki ju je odletel v Braziliji. »So ljudje, ki zadevo zdaj jemljejo precej resno in potujejo po svetu. Portugalci redno zahajajo v Brazilijo. Imajo znanje in sposobni so veliko odleteti. V moji regiji samo z lokalnim letenjem ne morete več osvojiti naslova, kot je bilo to možno štiri leta nazaj.«

A ni dovolj, da se preprosto pojavite na štartu v Braziliji. Prvi teden je Robé redno prezgodaj pristajal, vse dokler ni ubral prave ravninske tehnike. »Gledal sem spletne namige, kako leteti v tistem območju. V teoriji sem vedel, kaj moram storiti: ostati v ničlah; nobenega jadranja na dinamiki; uporaba zanosa z vetrom. Vedel sem, ampak nisem realiziral. Stalno sem 'curil'. Izbiral sem napačna področja, vztrajal sem ob hribih in hkrati pozabljal, da veter piha 40 km/h. Jadranje na privetrni strani je odveč. Imeti moraš 200 m nad terenom in oditi v zavetrne lege, ki tam niso nevarne.«

»Tega v Alpah nikoli ne bi počel. V turbulenci bi vas odplaknilo navzdol. A na tem področju, kjer je vroče in teren suh, so zavetrja edina področja, kjer se lahko termika formira, brez da bi jo razpihalo. Cel teden sem rabil, da sem sprejel to dejstvo in ga začel uporabljati.« Povratek iz 250 km preleta traja celo noč in naslednji dan vam ne bo uspelo pravočasno na štart.

»Vsak drugi dan, ko sem letel preko 400 km, sem imel srečo, da se veter proti koncu dneva ni umiril. Lepo se je izšlo.«

Na koncu pride do »šeste sestavine« dolgih preletov. »Za resnično velike, potrebujete srečo. Pri letenju 10, 11 ur sprejmete toliko odločitev, da so napačne neizbežne. Zato preprosto potrebujete srečo, da se vam vseeno poklopi.« Kot je rekel na začetku: »Ne zanašajte se nanjo, ampak lahko vam pomaga.«