Geometrija na Stoderzinknu

01.11.2020

Avtor: Marko Kejžar

Avstrija. V nekih drugih časih ste starejši bralci tega članka iz severa na jug 'švercali' kavo in se na poti nazaj oblekli še v 3 pare kavbojk. Danes je razlog za obisk te dežele večinoma turizem, za nekatere pa žal tudi delo. Jaz sem k sreči skoraj vedno med prvimi omenjenimi in lahko rečem, da sem prekolesaril, presmučal ali prehodil že dobršen del njihovih čudovitih hribov, kar mi sedaj, ko sem jadralni padalec, željan letenja v teh koncih, zelo koristi, saj sem že iz mojih poprejšnjih avantur v grobem spoznal njihovo geografijo.

Odkar sem začel leteti, sem si želel obiskati vsaj nekaj teh hribov tudi s padalom. Ko sem jih pred tem obiskoval kot alpinist, kolesar ali smučar, si niti v sanjah nisem znal predstavljati, da jih bom, nekoč na nek, tedaj še meni nepoznan način, obiskal 30 v enem dnevu.

Vse skupaj se je začelo že lani, ko smo s prijatelji padalci ujeli nor dan za letenje z Goldecka. Takrat sem si rekel, da se bomo še vrnili v te hribe. Mega jo je takrat z unikatnim letenjem pobrisal skoraj domov, s Primožem pa sva šla po super letenju naprej na sever in naslednji dan na Stoderzinken. Mene je letenje dan poprej popolnoma izčrpalo, zato sem naslednji dan letel bolj lokalno, kar pa je bilo seveda dovolj, da sem letos z enim očesom vedno budno spremljal vremenske napovedi tudi za tiste konce. Teren v okolici Stoderzinkna se mi je namreč zdel božansko lep in super izhodišče za dolgo XC letenje.

Stoderzinken je sicer 2048 m visok hrib nad krajem Gröbming na avstrijskem Štajerskem, le nekaj kilometrov oddaljen od znanega smučarskega središča Schladming. Obrnjen je rahlo na JV in je idealno izhodišče za dolge prelete, saj omogoča zgodnji vzlet. Seveda je tudi tukaj smučišče, a daleč od slave drugih naokoli, mimo katerih smo se peljali dan prej. Za adrenalinske odvisnike imajo proti dolini speljan najdaljši zip-line v Evropi, le malo zahodno pa se nahaja znan ledenik Dachstein. Na hrib pelje cesta, katere cestnina je med drugim vključena v kartico ugodnosti, katero ti dodelijo, če prespiš tam vsaj eno noč. Vključuje tudi gondolo na Dachstein in še mnogo drugih stvari. Ni kaj, znajo privabiti goste in iz njih izvleči denar na druge načine.

V torek, pred odhodom, sem ugotovil, da vremenska napoved izpred nekaj dni še vedno drži. Pri najbolj zagnanih pilotih sem takoj sprožil alarm, da se konec tedna obeta dobro letenje in sem se hkrati po zanimal, če bi še kdo šel zraven. Ko dobro napoved potrdijo še lokalni piloti, vemo, da gre zares. Za vreme sicer en teden vnaprej gledam samo splošne napovedi, nekaj dni prej pride na vrsto napoved SkySight, zadnji dan pa poleg vsega še Austrocontrol s specializirano napovedjo za jadranje. O vsem tem, mimogrede, obstaja tudi super 'podcast' od Lexa (Alexander Robé), ki je tudi avtor fotografij in vedno v vrhu tekmovanja XContesta.

Vreme čez dva dneva še vedno izgleda super in večji del ekipe, ki jo sestavljamo Miha, Nejc, Jernej, Alojz in jaz, gremo gor že v petek, z namenom, da se pred letenjem dobro naspimo. Zjutraj se nam pridružijo še Primož, Tilen, Mitja, Urša in Tom.

Vsi imamo v glavah in tudi v inštrumentih plan, kaj bi radi odleteli. Teren je idealen za dolge FAI trikotnike in drugo me tokrat ne zanima. Sam za planiranje uporabljam SeeYou, učinkovito in natančno orodje za krajšanje deževnih dni, sem si pa tudi na list natisnil zemljevid, označil traso in splaniral časovnico. Zraven dosega zastavljenega cilja, je bil namreč cilj prileteti nazaj do izhodišča, pri čemer pa je časovni okvir tudi zelo pomemben dejavnik. Zraven vsega navedenega sem še precej zelen pilot in se določenih stvari raje lotim bolj sistematsko.

Sobota, 8.8.2020

Ker sem poln pričakovanj, slabo spim in se zbudim precej nenaspan. Pojemo dober zajtrk in ob 7.15 nas Tilen že vabi v naročen kombi prevoz. Ja, običajno se tak čas zbudimo, tu se pa že peljemo proti vzletišču, do katerega je potem še slabe pol ure počasne hoje. Zakaj tako zgodaj, se sprašujete? Na zelo dober dan se lahko tukaj vzleti že ob devetih, a ta dan je še v času mojega vzleta bolj zaspan, kar so nekateri žal izkusili ob poletu direktno na pristanek.

Če smo že v smučarski deželi, slednjim recimo kar prva jakostna skupina. To so Primož, Tilen, Lex in Somi. Ti gredo v zrak med prvimi. Po boju za obstanek se jim uspe dvigniti nazaj nad štart in ob 10.15 se odpeljejo naprej. To pomeni, da počasi razpremo krila tudi ostali, a začetek je res težak. Termika je šibka z ozkimi stebri in ko se dvignem 100 m nad vzletišče, si rečem, da bolje ne bo in grem naprej. Poleg tega je to tudi en izmed mojih prvih letov s 'C' padalom. Mislim si, da me je rešil pristanka, po drugi strani se pa še malo spoznavava. Prva ura traja celo večnost, a potem dobimo v bližini Dachsteina dobro dviganje, ki nas popelje na višino Triglava in prvič zares doživimo nore nore razglede, ki nas spremljajo potem čez celoten dan. Skupaj z Nejcem in Jernejem gremo nato preko Altenmarkta na nižje hribe, kjer je običajna krajša, a malo bolj tvegana linija, ampak hkrati je tam nekaj pilotov, ki jim gre dobro. Z Nejcem na položnem terenu počasi, a vztrajno napredujeva. Jernej malo zaostane in ta dan žal ne letimo več skupaj.

Ura je nekaj čez 12, dan se super razvija, kar pomeni, da lahko letimo vedno hitreje. Z Nejcem peljeva vsak svojo linijo, a oba približno v istem času prideva do naslednjega hriba nad Bischoshofnom. Takoj dobiva zelo lep steber in greva naprej, pridruži pa se nama še David Hasko. Zanimivo, da se mi, kljub temu, da je vario redno kazal dviganja več kot 5 m/s, generalno dan ne zdi prav močan. Ko sem lani letel tukaj, je bila bolj S tendenca vetra in je bilo verjetno zaradi tega močneje, poleg tega je bilo letos v hribih veliko manj snega (zaradi kasnejšega obiska), kar običajno pomeni manj izrazito termiko. Naslednja postaja je Hochkönig. Spremlja me izjemna kulisa. Letim med skalami v višini grebena na 3.000 m. So trenutki, ko se zavem, da je treba tudi zadihati in uživati v razgledih, a vsekakor je večino časa potreben popoln fokus na letenje. Kljub temu, da smo sedaj visoko, je pred nami še 6 ur letenja. Letimo naprej na sever, kjer je potrebno biti malo bolj previden z višino. Nejc leti nizko, jaz pa zaradi nekaj južnega vetra raje popravim višino. Pozicioniram se visoko pod oblake, tiščim 'gas', malo se pogovarjam s padalom in ura je malo čez drugo popoldan. Ugotovim, da je, zaradi vsaj ene ure zamude pri prebujanju dneva, treba obrniti. Za vsak slučaj preverim FAI sektorje in grem nazaj. Nejc je obrnil že prej, kaj kmalu pa vidim še Jerneja, da prihaja za nama, juhu. Kasneje sem na poti nazaj na enem delu za te kraje precej nizek, a vem, da je za robom ogromna stena. Tja priletim nizko nad terenom, pogledam čez rob in čez par minut in kilometer višje si rečem, uf, to pa je bilo močno!

Nato pa je na sporedu, vsaj po zemljevidu sodeč, detajl celotne trase. To je preskok čez glavno dolino, levo od kraja Zell am See na jug. Pred preskokom si vzamem čas, da pridobim čim več višine in tako mi uspe pridobiti višino dneva 3.460 m. Zaradi nekaj južnega vetra še vseeno nisem prepričan, če mi bo uspelo priti direktno čez greben preko ene v drugo dolino. Za 'piko na i' sem bil še sam in sem se moral znajti po svoje. Izbral sem malo bolj konzervativno varianto, levo od Hintermoosa, kar se je izkazalo za pravilno, saj sem na instrumentu Oudie kmalu zagledal Nejca, ki je bil zelo nizko in je žal moral pristati. V tem delu torej ni bilo prav veliko 'heca'. Ta dolg preskok iz Höchkoniga se mi je zdel kar zahteven in je bilo veliko olajšanje biti na južni strani doline. So pa dolgi preskoki seveda super za uživanje v razgledih in tudi za nujna okrepčila v zraku.

Nato letim naravnost proti Scharecku (oz smučišču Mölltall), kjer je druga obratna točka za FAI trikotnik. Greben je na videz enostaven, a v praksi se izkaže, da ni čisto tako. Obrnjen je na Z, kar pomeni super orientacijo za pozno popoldansko sonce, a hkrati ne dela tako, kot bi si želel, pa še muditi se je začelo. Nikakor ne uspem priti udobno pod oblake, ko pa pogledam, kje moram obrniti točko, iz strahu hitro najdem dobro dviganje in sem spet na udobnih 3.400 m. FAI točko obrnem v prelepi kulisi v zavetrju severne stene Scharecka ob 16.45, nato pa grem nazaj na greben in se dokaj nizko odpeljem v dolino Bad Hofgasteina. Kulisa je seveda ves čas izjemna, a se je, ob vsem novem terenu in razmišljanju, kje je najbolje leteti, potrebno prav prisiliti za uživanje v razgledih. Namreč pred preskokom sem bil še dolgih 70 km stran od željene 200 km+ znamke, ura je pa že veliko.

Od tu naprej je letenje po principu, da na grebenu pridobiš čim več višine, preskočiš dolino, in tako to čim hitreje ponavljaš čez 6-7 velikih dolin. V prvi dolini sem relativno nizko, na 1.800 m in se zapeljem na rob hriba v zavetrno stran dolinskega vetra, kjer sledi kar atraktivno iskanje odrešilne termike, na veliko veselje pa mi ni treba na obisk v njihove toplice. Na Oudiju vidim, da je nekje za mano še Jernej, en preskok naprej pa me dohitita še Primož in Somi. Skupaj odvrtimo en lep steber, zaradi 'CCC' padal sta seveda potem mnogo hitrejša. Zaželim jima srečo, predvsem sem pa vesel, ker se peljeta naprej, jaz pa ne vidim v naslednjo dolino, kaj me čaka tam. Pa že mora biti lepo, si rečem in 'odgasiram' naprej.

Ura je šest zvečer. Kaj, šest zvečer? Ja, čas res neverjetno hitro mineva, ker praktično ni enega dolgočasnega trenutka med samim letenjem. Sedaj sem v glavi dokončno preklopil na način preživetja, stebre sem vrtel do konca, gledal na Oudiju optimalno smer in ob kakšni hitrosti imam najboljši dolet. Motivacija in koncentracija sta na višku, do uresničitve sanj mi manjkata le dva preskoka dolin. Glede na čas sem vedel, da mi bo ob pametnem letenju uspelo. In res, čez nekaj časa je bilo v zraku že tako šibko, da se je bilo treba zelo potruditi za zadnji 600 m steber, nato pa popolno olajšanje, uspelo mi bo! Letim iz hribov proti dolini in naprej čez Schladming, še zadnje minute uživanja in podoživljanje vsega kar sem preletel. Solze sreče, uresničitev plana in sanj in najpomembnejše, ob 19.31 zvečer varen pristanek, da se lahko kmalu spet vrnemo nazaj med ptice!