Letošnja JP sezona se je praktično končala, še posebej če nismo med srečneži, ki pravkar tacajo brazilska tla in se pripravljajo na začetek finala Svetovnega pokala v Castelu. Upamo, da bo sreča na strani naših in jim po služila tako pri vremenu kot tudi pri odločitvah v zraku. Z uspešnim letenjem bi fantje utrdili če ne celo malo izboljšali rezultate na PWC razpredelnici. Ker pa zaradi šlamparije brazilskega organizatorja tekma ne štela za FAI 2 točkovanje, se bo prvič v dobi JP zgodilo, da bodo med prvih 10 na FAI lestvici prezimovali 4 Slovenci. To je dejstvo, ki veliko pove o kvaliteti in priljubljenosti JP pri nas.

Po 1200km stiskanja v Sušini savni se v popoldanskih urah v soboto pripeljemo v Sopot, ki v zadnjih letih doživlja preporod. Pred štirimi leti sem se s strahom vsedel na žičnico, ki te iz Sopota popelje na štart. Žičnica je bila še iz tistiega obdobja, ko se je v Bolgariji za nekaj let ustavil čas. Danes pa je žičnica v lastništvu ruskega tajkuna, ki tu v Sopotu gradi padalski, kolesarski in meditacijski center. V nekaj letih je pokupil dva hotela, v katerih smo brezplačno nastanjeni, okolico žičnice pa  je preuredil do te mere, da je že nekaj več zaupanja v stare materiale. Tudi organizacija tekmovanja je na nivoju, prav nič ne diši po Balkanu.