Danes zjutraj, ko smo se na jugu Slovenije zbudili v pravo sibirsko jutro, smo večinoma najprej priklikali na stran SFFA, kjer pa v nasprotju s prejšnjimi dnevi ni bilo jutranje doze dobre volje. Hm, mogoče pa Rok še spi ...Pa ni spal, samo ni imel 'materiala', ki bi ga lahko delil z nami. Sporočil je samo, da je bilo po včerajšnjem tasku precej slabo vzdušje v naši ekipi, kar je posledično pomenilo, da nobeden od gladiatorjev ni zbral dovolj moči za opis pestrega dogajanja v Valle de Bravo. No, pa se vrnimo dan v preteklost in obem še na drug konec sveta. Kolikor sem imel včeraj na kratko priložnost spremljati tekmo, je bil odločilen predvsem let proti 4 obratni točki 120 km discipline, kjer sta bili odprti dve varianti. Prva je bila bolj ziheraška po grebenu, druga pa direkt čez ravnino. Glede na rezultate lahko predvidevamo, da se je naša ekipa odločila za bolj ziheraško pot, tako kot večina vodilnih v skupnem seštevku, vendar se je tokrat riziko poplačal pogumnim, saj do z direktnejšo linijo v cilj prileteli s slabimi 10 minutami prednosti. Zmagovalec tekem je bil Nemec Ulrich Princ, ki ne slovi ravno kot 'full speed' pilot. Najboljši od naših je bil Dušan, ki je prigasiral na 16. mesto, malo slabši je bil Jurij na 39. mestu. Klemnu se zalomilo že na samem začetku, ko je pristal po 15 km. Marliju je očitno presedla borba z nekonkurečnim padalom, tako da se je odločil pridružiti ne po lastni volji prizemljenemu Primožu. Pred zadnjim tekmovalnim dnem Slovenci torej zadejajo odlično 4., 11. in 16. mesto, medtem ko se bo Marli moral sprijazniti s trenutno 87. mestom. Je pa zaradi včerajšnjega kiksa precej utrpela uvrstitev na ekipni lestvici, saj smo zdrsnili iz 4. na 7. mesto brez pravih možnosti za napredovanje. Tu se je pokazala hiba številčno majhne ekipe, kar ne dopušča praktično nobenih napak, česar pa na 10 dnevnem tekmovanju ne gre pričakovati. Tempo je hud, iz lastnih izkušenj pa lahko tudi povem, da je letenje več dni zapored po 3-5 na dan resnično naporno, tako fizično kot tudi psihično. Izguba motivacije oziroma želje po letenju v takšnih situacijah je precej pogosta, zato je še toliko bolj potrebno zbrati vse notranje rezerve, ki jih človek premore. 

Zato gre razumeti, da je bilo zaradi malo slabših rezultatov včerajšnjega dne razočaranje v naši ekipi precejšnje, saj so pričakovanja njih samih in tudi nas, ki spremljamo tole odisejado, zelo visoka. Če smo pošteni, moramo priznati, da smo že kar malo razvajeni, saj nas vse, kar je manj od prvih treh mest praktično ne zadovolji več. To govori predvsem o tem, kako visoko v vrhu JP smo Slovenci tako kot posamezniki kot tudi ekipa in če upoštevamo še, da smo v tem 'poslu' verjetno kot nacija z najmanjšimi človeškimi in finančnimi viri, potem je potrebno uspehe, ki jih dosegamo, še posebej ceniti. Trenutno se naši sodobni gladiatorji peljejo na štart, od koder se bodo še zadnjič v letošnjem PWC Superfinalu pognali v boj, mi jim lahko zaželimo le obilo športne sreče, saj vse drugo že imajo.

Na zmago!

 

Jurij nam pošilja video o reševanju padala Primoža podobnika.