Sobota, 22/2/2009 ... Manilla Classic ...
 Pa smo dočakali pravi dan. Tipična Manilla. Malo vetra, stebri šibki, tako da je na začetku težko pobrati, nekaj ploh in zapiranj, nekaj neviht. Odletene razdalje pa spet med 2 in 200 km. Pogoji šibki, kljub temu je padla rezerva. Poljak Pawel, ki je pred desetimi dnevi odletel 250 km, je ponovno najdaljši. Tokrat je pristal v sosednji državi Queensland, 200 km proti severu. Ker precej tekmovalcev uporablja SPOT naprave, je mogoče razplet tekmovanja v živo spremljati na Google Earth. Če bi se tako začelo na prvi dan ... Sedaj bo vreme seveda v redu, tako da bodo tisti ki lahko, še malo ostali. Mi pa na dolgo pot domov.
Petek, 20/2/2009 ...postali smo pikaši...
 Včeraj nas je vseh 114 pilotov uspelo preleteti 700 km, Najdeljši polet kakih 14 km. Vreme danes :-( Imamo pa popoldan pika tekmo. Dolgo planiranje do cija se ne izide vsem. Za nagrado pa pristanek nekje blizu pike prinese pivo. Četrtek, 19/2/2009 ... profesorjem gre, nam pa ne ... Na jutranjem brifibgu se gremo filmske igralce, ker Discovery še vedno snema. Njim je vseeno, če je termika ali ne. Čim bolj smo v podnu in bliže kameram, tem boljše. Poljak Tomek je uspel posušiti rezervo, potem ko ga je včeraj med hojo dobil dež. Po nočnem nalivu je seveda vse premočeno, tako da je na štart mogoče samo s 4x4 vozili. Temu primerna je tudi termika. Najprej čakamo, da se nebesa zjasnijo. Sam štartam trikrat. Še najboljše mi gre v tretje, ampak je štartno okno že zaprto. Se pa napešačim še bolj kot naletim. Tukaj je vse daleč, tudi če je blizu.  Mislim da je tudi ta tekma (najprej do točke 60 km proč, potem pa vsak po svoje), tako kot včerajšnja, neveljavna. Bliža se nedelja, ko se bomo zares naleteli (20 ur, 20000 km). Sreda, 18/2/2009 ... let's do it like they do on the Discovery Channel ...  Zaradi varnosti, čeprav se mi zdi, da bolj zato ker dogodek snema Discovery Channel, naredijo 66 km štrikajočo dirko po ravnini med Manillo (10 km na jug) in Upper Manillo, (kakih 10 km proti severu). Seveda se veter obrne, takoj ko razgrnemo padala. Tako vlečemo cunje najprej z vzhodnega na južni, potem pa na zahodni štart. Meni uspe v prvo scurit, v drugo je boljše, ampak tekmo prekinejo zaradi prekomernega razvoja. Toni, Miha in Ivan se na brzino oglasijo na naši farmi pri Godfreju in takoj odbrzijo se učit japonščine (so si eno Japonko privzeli v ekipo in že zna povedat 'Gremo na pivo'). Zdaj pa že grmi.
Naslednji Torek, 17/2/2009 ... žabe se nam zaredijo
 Danes najprej poslikamo žabe, ki so se zaradile po vsej tej vlagi in druge domače živali. Po nočnem dežju smo že skoraj na poti v Tamworth, kjer bi naj enkrat za spremembo počeli nič, namesto v Manilli. Pa se nekako zjasni, večina se jih nervozno odpravi na štart. Malo pribija, ampak po petih, ali kolikože, dnevih pavze ni ovir, čeprav gre občasno malo v rikverc. Postaje si premaknemo na druge frekvence, ker nas je baje zadnjič poslušalo pol Avstralije.  Po na  ključju smo uporabljajli frekvenco nekega repetitorja. Poleg tega jo uporablja tudi neka vesoljska agencija. Mislim pa da space shuttlea ni bilo treba prizemljiti. Od Slovencev gre prvi v zrak Miha. Njegov Magus ne kaže, da mi bu bilo preveč hudo. In tako, se kljub odpovedani tekmi, vsaj malo najadramo.
Jutri pa baje zares. Upajmo!
Četrtek 12.2.2009 Prvi pravi Manilla dan in trening za XC Open. Zapodimo se proti zahodu. Višine zmerne, nekateri stebri malo nespodobni, preletene razdalje pa kot ponavadi med 5 in 250 km. Sem ravno dovolj daleč odletel, da sem se moral potem celo noč voziti s tistimi, ki so odleteli 250. Vrnemo se ob polnoči, v dežju, zbudimo se pa spet v sončno jutro. Bomo videli kaj bo danes. Sreda 11.2.2009 Malo smo spet leteli, čeprav ni bilo ravno idealno. Z neuporabnim pospeševalnikom se niti ne trudim kaj dosti. Čakamo na druge Slovence (Toni P, Miha M, Ivan L), ki so nazadnje bili v Brisbaneu, tako da mislim, da bodo kmalu tukaj.
Torek, 10.2.2009
 Dan ni preveč obetaven. Kopičijo se oblaki, piha, vsekakor ni za letet. Tomek, Kacper in Jumbo štimajo svoje SPOTe. Čeprav enostavno zasnovana tehnologija zahteva ves dan da se jo usposobi. Naprava vsakih 10 minut javlja pozicijo, lahko pa tudi prikličeš pomoč, oz. javiš da si OK. Jumbo ima slabe izkušnje iz Južne Afrike, kjer so dolgo iskali njegovega kolega (žal tragično ponesrečenega), tako da so si omislili te pripomočke.
Ponedeljek, 9.2.2009 Tudi v tretje ni potovanje nič krajše. Prikupne stevardese ga ne morejo kaj dosti olajšati. Po ne vem koliko urah se le najdemo s kolegi Poljaki v Sydneyju, kjer preskočimo na manjše letalo in že smo blizu Manille. V nas bruhne vročina 37°C. Manjka nam samo še avto, ki je rezerviran, ampak so Avstralci malo pozabili na to in tako namesto terenca dobimo limuzino. Ta je uporabna približno tako kot kak Porsche 911 za na Kobariški Stol. Telefonsko omrežje so sedaj v okolici Manille posodobili, tako da v telefonih samo zamenjamo SIM kartice (zaradi stroškov). Če nimaš pravega telefona (850 MHz UMTS), pa si moraš omisliti še tega.  Sam sem bil utrujen, mislim da sem med potovanjem na brzino prebolel nekakšno gripo, tako da sem samo še čakal na posteljo. Poljaki pa, zagnani, takoj na štart. Jumbo (vzdevek enega od njih) je tako ali tako moral posušiti padalo, ker je v njem švercal dve steklenici vodke, pa se je ena razbila. Tako je njegov novi Boom malo zaudarjal. Kenguruji so takoj prišli vohat, kaj je zdaj to. Za resno letenje pa je vseeno bilo malo pozno.
 |
English
Reportaže 
.jpg)
Prikaži/Skrij poje za vnos