Ko smo si na štartu po zimski hibernaciji povedali vse zgodbe in legende, se nagledali nove Mišotove pridobitve in se zazrli v nebo, je bil dan že skoraj mimo.

Imel sem dve uri časa, ker se potem otroci zbudijo in je treba domov. Po Mišotovem vzletu v zahodnik sem se načakal in potem brez posebnega naprezanja za njim navil, preletel cilinder in komaj zlezel čez Potoško. Pa je vseeno začelo krepko delati.

Na Stolu sem srečal Staneta z Atosom (iz Tmina) in Mišota, ki se je že vračal. Vse do Martuljka je bila ena sama baza in le še vprašanje časa, kdaj bo začela puščati. Skromne višine jadralnih letal od Dovja naprej in prsti na rokah so mi potrdili, da bi bilo zdravo iti domov in dol, čim zapoje sektor. Zakaj se to zgodi vedno, ko si na 2,7+, žal ne vem. Iz baze so se med snežinkami naključno in zelo hitro materializirala jadralna letala, ker je avstrijski del oblaka že oddajal termiko v zavesah. Čutila prstov so bila na »boli«, dolet na štartno pozicijo cilindra +20m - z eno besedo idila. Nazaj grede je šlo brez vrtenja, v duhu iskanja modrine.

Za pristanek sem si vzel čas, ker so me gledali otroci in imam pred njimi velik rešpekt (želel bi si nadgradnjo funkcije »land«, ki jo ima najnovejši Compeo). Smešno,

če pomislim, da mi ni nerodno zariti na SP, tule pa …

Vesel sem bil dvomljivih pogledov dveh parov oči, ki sta ugotavljala, če je pod vizirjem čelade »ta pravi«, pa seveda čuvarke ognja, moje najboljše polovice, brez katere vsega sploh ne bi bilo (vse foto ona). Še pes me je bil vesel… Polet je bil za začetek sezone kar v redu. Zdaj pa lahko grem lovit ribe.

Avtor in pilot: Matjaž Čater