Verjamem, da ima vsak svoj način, kako prebroditi skozi nevletenost, ki čaka predvsem tiste pilote, ki pozimi več ali manj počivajo. Marsikdo ima možnost obiskati katerega od toplih krajev in naleteti kakšno uro v prid vzdrževanju letalne kondicije in izogibu bolečinam v mišicah. Tisti torej spomladanske krize skoraj ne občutijo, ali pa vsaj v manjši meri.
Zato bi napisal nekaj vrstic tistim ljudem, ki jim »curjenje« ali pa spomladansko razmetavanje dela preglavice, tako kot meni. Verjetnost »curjenja« se seveda stopnjuje, če je hrib nižji. Največji problem se pojavi pri prvih spomladanskih preletih.

Priznajmo si, da preboleti bolečine v mišicah le ni tako težko, kot preboleti »curjenje« na dober dan, na katerega več ali manj vsi poberejo. Pri pristanku, ki se ne zgodi po tvoji volji, pa poskušaš poiskati vzrok in razmišljaš »le kaj sem narobe naredil«. Čeprav mogoče ni vedno kriza v nas samih, ampak tudi v vremenu... in čisto preprosto skočiš v netermično luknjo. Ampak, ker drugi letijo, pripisuješ krivdo in krizo sebi. Psihološko postajaš nestabilen, čeprav željan letenja. Zato toneš v negotovosti. Pa ni tako hudo, če se ti to zgodi samo enkrat, ampak nekaj poletov zapored. Lahko te oblijejo tudi solze, pa še vedno ne znaš pobrat. Zato sem pogruntal recept, ki bo marsikomu pomagal narediti prvi korak...J
Tisti, ki imate v vaši bližini visoke hribe in vas že na začetku sezone premetava, poiščite rešitev na nizkem štartu. Tako boste deležni le »curjenja« in nič razmetavanja. Krizo lahko končate v solzah žalosti in na miren način, tako, da končate tekočo sezono.
Tisti, ki pa imamo nizek štart, gremo lahko na visokega, kjer se da lažje pobrat. Tam nas pretrese do nezavesti, nas je strah do kosti, potem pa po možnosti še bruhamo. Zato se nam zameri letenje. Po nekaj urah jezni in zdelani pristanemo... mogoče še kaj polomimo... in... končamo sezono. Tako v pričakovanju na novo, kriza za letos mine.
V obeh primerih gre za zdravljenje sindroma nevletenosti na preprost način, ki pa ima za posledico še večjo željo po letenju v naslednji sezoni. Tako lahko prelagaš samo željo, letiš pa ne. Nobenega načina se osebno ne držim, kajti raje na tleh žalujem in čakam na prevaro narave, ki me sleherni dan ponese v višave, ne da bi vedel, da še vedno nisem vleten.